Moja zgodba
Spominjam se, da sem si kot majhen otrok pogosto želel razumeti soljudi in življenje.
Velikokrat sem se znašel na bregu reke Save, ki je tekla čez vrt moje rodne hiše. Tam sem razmišljal o zelo preprostih temah: Zakaj ljudje niso srečni in veseli, čeprav trdijo da so? Zakaj se je potrebno prepirati doma in s sosedi? Zakaj je potrebno otroke pretepati? Zakaj je potrebno piti alkohol? Zakaj je tako pomembno koliko denarja ima nekdo? Zakaj je potrebno paziti kaj bodo rekli sosedje? Zakaj nekatere ljudi odpeljejo in zaprejo? Zakaj ljudje umrejo? Zakaj živimo na planetu Zemlja? Pogosto sem ljudem povedal svoje vizije in občutke o njihovih obnašanjih, izgovorjenih besedah, pa tudi o tem kaj lahko pričakujejo v prihodnje. Veliki večini ni bilo všeč kar sem kot otrok razlagal. Zato so me v družbi imeli za malo čudnega. Moja pokojna babica mi je rekla, da take ljudi pošiljajo na Studenec ( Psihiatrična klinika v Polju v Ljubljani.) Ker si tega nisem želel sem raje utihnil. V meni pa je gorela želja, da spoznam in razumem najprej sebe, potem pa seveda tudi druge ljudi.
V prvem letu obiskovanja gimnazije sem imel težko prometno nesrečo, kjer sem se srečal z obsmrtnimi izzivi. Po opravljeni maturi sem nadaljeval in tudi zaključil študij na Teološki fakulteti. Slabo desetletje sem nato preživel v službi, kjer sem se veliko ukvarjal s svojo vero, pa tudi vero drugih ljudi. Priznati moram, da sem v tem času zbral ogromno izkušenj iz vseh segmentov življenja.
Otroška želja po vedeti in razumeti človeka me je gnala naprej, zato sem ob delu zaključil magisterij znanosti iz področja zakonske in družinske terapije. Dobrih deset let sem delal v zasebni praksi, predaval po različnih vzgojno izobraževalnih inštitucijah, zasebnih zavodih in tudi sam razpisoval različne cikluse predavanj.
Priznati moram, da mi je v veliko pomoč in oporo soproga Karmen, ki se je ravno tako posvetila svetovalnemu in izobraževalnemu delu z ljudmi. V letih ukvarjanja z ljudmi zelo pogrešam interdisciplinarni pristop k človeku. Zato nadgrajujem svoje svetovalno delo še z upoštevanjem in spoštovanjem drugih nivojev človeka.
Cilj življenja je vzpostavitev ravnovesja med telesom, umom in duhom ali povedano drugače ravnovesja med nebom in zemljo.
Pogovori o duhovnosti človeku omogočajo, odgovore na osnovna vprašanja:
Kaj je smisel življenja? Zakaj trpim in imam čustvene bolečine? Zakaj se življenje ne odvija tako kot pričakujem? Zakaj zboli moje telo?
Nova spoznanja in drugačno zavedanje človeka vodi do stanja, ko se ima rad, se ceni in spoštuje in postaja vedno bolj zdrav. Prav tako se poveča stopnja sreče in izpolnjenosti in kar je morda najpomembnejše, človek v sebi ponovno odkrije tisto radost, s katero se je rodil in jo lahko opazujemo pri majhnih otrocih.